Omemba: Nataša Segulin

»Pri obeh fotografinjah vznikajo podobe iz temnih ozadij in jih je mogoče zaznati kot odmev tišine: pri minimalističnem vdoru neprosojne svetlobe v prostor podob Nataše Segulin nerazložljivo mističen in pri neposrednih upodobitvah ženskih aktov Maje Šivec sugestivno nazoren.«

»'Počasi umira, kdor ne sprašuje po tistem, česar ne ve, kdor ne sledi svojim sanjam.'«

»Tisti, ki so priča tej lepoti (svetlobnega sija, kot bi se izvil iz globin človekove duše), vedo, da je zrasla iz tišine, samote in zbranosti.«

»Včasih je dovolj en sam pogled, ki v razprti goloti odkrije daritev stvarstva in je hkrati zanosni minuciózni spev bivanju, izpet z najtanjšim sijem, imaginarnim snom, ki gnezdi v prikritem pogledu.«

»Skozi avtoričin objektiv in intuitivni ustvarjalni proces smo priča njenemu notranjemu dialogu med videnjem in čutenjem, onkraj naših individualnih in univerzalnih pričakovanj ter iluzij.«

»Tam tančice služijo kot simbol skromnosti, skrivnostnosti in prehoda onkraj.«

»Tančica kot simbol skritega ali svetega služi kot analogija za umetničino raziskovanje globokih in neizrekljivih razsežnosti življenja.«

»Nekaj svežega in nepričakovanega se zgodi z vzporedno predstavitvijo fotografij dveh umetnic, Maje Šivec in Nataše Segulin, ki sicer intimno ustvarjata vsaka zase, prva s pripravo v ateljeju, druga spontano na različnih krajih sveta.«

»Rojstvo, ljubezen, smrt. Ob vseh teh fotografijah, ki s simboliko dominirajoče svetlobe ne pričajo o koncu, temveč o trajanju, prihodnosti in življenju, švigajo leta, se množijo spoznanja.«

»Počasi umira, kdor ne sprašuje po tistem, česar ne ve, kdor ne sledi svojim sanjam.«

»Nekaj svežega in nepričakovanega se zgodi z vzporedno predstavitvijo fotografij dveh umetnic, Maje Šivec in Nataše Segulin, ki sicer intimno ustvarjata vsaka zase, prva s pripravo v ateljeju, druga spontano na različnih krajih sveta.«

»Pri obeh fotografinjah vznikajo podobe iz temnih ozadij in jih je mogoče zaznati kot odmev tišine: pri neposrednih upodobitvah ženskih aktov Maje Šivec sugestivno nazoren, pri minimalističnem vdoru neprosojne svetlobe v prostor podob Nataše Segulin pa nerazložljivo mističen.«

»LUMEN kot luč, svetloba, sreča, radost nekoč rojstev mnogih Primorcev in Istranov. Tukaj sem bila rojena jaz, eden od mojih dveh sinov in vsi moji prijatelji … Luč tudi kot upanje na boljši jutri.«

»K poetičnosti fotografskega izraza Nataše Segulin v zadnjih ciklih veliko pripomore intenzivna svetloba, ki je pravzaprav postala osrednji protagonist njenih del.«

»Podobe so prežete s svojevrstnim mirom in tišino, kar priča, da so odsev avtoričinih občutij, vtisov, razpoloženj, njenega navdušenja nad lepoto sveta – tudi kadar gre za nepoetične podobe kontejnerjev ali lesenih palet.«

»Atmosfere trenutka pa ne gradi samo z učinki svetlobe in senc, ampak tudi s kontrasti med mehkobo senčnih obrisov in vertikalnimi grafizmi, za katerimi se polagoma odpira pogled v nedoločljiv prostor.«

»Vendar dela nikakor niso enopomenska, prav nasprotno: nedefiniranost minljivih svetlobnih oblik omogoča tudi nam, gledalcem, da v njih prepoznavamo asociativne podobe, ki vzdramijo naše misli.«

»Lumen kot luč, svetloba in sreča ter radost ob rojstvu mnogih Primorcev in Istranov, tukaj sem bila rojena jaz in vsi moji ... luč tudi kot upanje na boljši jutri.«